20 misli Rudija Kerševana

Dan se nasmehne tistemu, ki se mu zna nasmehniti.

Veliki ljudje zmorejo skromnost in rastejo na tankih steblih, da se lahko sklonijo k zemlji, ker se zavedajo, da iz nje rastejo.

Ne želim si premagati drugih. Želim si premagati sebe. Telo naj ječi, a duh naj kraljuje.

Za spoznanje, da v življenju malo potrebujemo, moramo veliko žrtvovati.

Neko jutro sonce ni in ni vzšlo. Izza gore, kjer je običajno vzhajalo, se je močno svetlikalo. Odšel sem tja in zagledal sonce, ki je padlo na tla. Tak je videti človek, ki je poln ljubezni, a je nima komu dati.

Jaz sem sam. Tako sam, da bi zaledenela deževna kapljica v poletnem dnevu, če bi zaznala mojo samoto.

Nenehno razmišljanje o stvareh, ki bi jih radi razumeli, ustvarja mogočno reko, polno želja in hotenj po vedeti. Z njo namakamo svoje puščobne pokrajine, na katerih včasih vzklije seme in zraste drevo novih spoznanj.

Kdor misli, da je pamet dar narave, naj še enkrat razmisli.

Opiši tudi drugim svoje potovanje, da bodo spoznali postajo, na kateri čakaš.

So ljudje, ki bi lahko bili bogovi, in ljudje, ki mislijo, da so, a niso niti ljudje.

Veliko bi naredili zase, če bi vsaj za pet minut izstopili in pogledali, kam potujemo.

Obogatimo svoje življenje. Ne s stvarmi, ki imajo vrednost, ampak s stvarmi, ki so vrednota.

Objeti od stvari smo stisnjeni. Objeti od človeka ljubljeni. 

Morda je naša usoda nekje zapisana. Od nas pa je odvisno, kako jo preberemo. 

Kdor drvi k stvarem, prepričan, da ga bodo osrečile, spregleda stvari, brez katerih ne bo nikoli srečen. 

Poskus, da bi iz psa naredili mačko, je uspel nekemu blaznežu, ki je živel v deset milijonskem mestu. Poskus, da bi iz človeka naredili Človeka, traja že od njegovega nastanka, a noče in noče uspeti. 

Vlak, ki se ne ustavi na postaji, ne zapiska, preden zdrvi v predor in se nikoli ne spočije na stranskem tiru, se mi zdi kot sodoben človek; naprava, ki ne ve, kam drvi. 

Vse, kar je v letu ptice, je v srcu človeka, ki ljubi.

Med največje hitrosti spada tista, s katero človek zapre človeku vrata, ko ga ne potrebuje več.

Kdor ne potrebuje nikogar, ne potrebuje niti samega sebe.