Tam daleč vzklije spora ničevnosti.
Tristo let je spala in še tristo let spala bi,
a nekaj ne dá ji spati,
iskrica življenja vendarle v njej tli.
Za koga se budi iz tega zimskega spanja?
Za koga, ko vendar ničevnost
vsevprek jo je zaznamovala?
Mar vzklila v vsej svoji lepoti bi,
če nikogar na tem svetu ni?
Se budi za tvoje nič, za moje nič?
Budi se za zlato sonce
in za zeleni list!
Budi se in budila se bo,
dokler v sporo néčesa
spremenila se bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar