Svetlana Makarovič – Tujci

I

Za svojimi vrati čutim

stopinje sovražnih tujcev.

Moja hiša je iz tenkih rož,

iz vrabčjega perja in metuljih kril,

okna so na stežaj odprta

dobremu vetru in soncu.

In vrata, vrata so iz divje trte

narahlo narahlo spletena.

Za njimi se množijo prihuljene stopinje.

Sovražijo me zaradi cvetne čaše,

ki legam vanjo vsak večer.

Bližajo se. V meni vztepetava

kot grlica. Nihče me ne bo branil.

II

To noč je osteklenel jok

v oster črn prod,

to noč sem porezala besedam svetle peruti

in jih zaprla v nizko hišo molka.

Pred vhod je legla dolga zver.

To noč sem dobila trde, gladke oči.

V zraku krožijo iztrgana peresa.

Tišina se krči.

Tu sem. Krik mi narašča v dlaneh.

III

Ostanem na svojem prostoru,

z veliko sliko sonca za očmi,

nikamor naslonjena. Ostanem kljub sencam,

ki so me hotele pregnati z jase.

Jesen je, jaz pa varujem sončno sliko

za svojo zdravo, grenko mislijo.

Ne, ptice, ne odidem.

Niti za korak. Mirna kot drevo bom čakala,

da se spustijo name snežne peruti.