Grammar nazi je človek, ki ob branju besedila s kotičkom očesa vedno zapazi vsako pravopisno napako, najsi bo še tako poglobljen v vsebino besedila. Človek, ki se zdrzne ob prvi pravopisni napaki, se razjezi, ko opazi drugo, ob tretji pa že udriha po papirju ali po tipkovnici z željo, da bi popravil vse napake. In četudi je vsebina besedila še tako mikavna, bo grammar nazi po velikem številu opaženih pravopisnih napak v besedilu temeljito premislil, ali bo to besedilo bral naprej. Zanj je popolno besedilo slogovno, oblikovno, predvsem pa pravopisno dovršeno. Pravi intelektualci imajo po njegovem mnenju vsaj osnovno poznavanje pravorečja (izogibajo se narečni ali slengovski govorici in ne »v-kajo«, kakor pravimo izgovoru predloga v kot [v] namesto pravilnega [u]) ter zadostno poznavanje pravopisa. Nekateri mu pravijo tenkočutni bralec, večina ga ima zgolj za pikolovskega nadležneža, ki v vsem išče napake. A nazi ne more brez grammar, slovnica je očitno njegov sestavni del in ne more mimo nje. A leopard doesn't change its spots.
Večina ljudi se ne zaveda, da je zanj pisanje besedil velikokrat skrajno naporno. Do sebe ni namreč nič prizanesljivejši kot do drugih in močno ga stisne pri srcu, ko opazi napako v lastnem besedilu, ki je po možnosti že natisnjeno. Zatorej njegovo delo ni lahko in mu (lahko) vzame veliko časa, a to je cena, ki jo je pripravljen plačati za kakovostno besedilo. Slovnični naci po tretjem pregledovanju napisanega še vedno najde kakšno besedo, ki bi jo lahko nadomestil z drugo, morda starejšo, zanimivejšo, lepše zvenečo. In ko jo najde, je grammar nazi srečen.
Oglejte si zabaven kratek video o težkem življenju slovničnih nacijev tukaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar