nedelja, 21. avgust 2011

Poletna romanca

Morje in neznosna vročina. Ravno, ko se je hotel osvežiti v morju, pa iz vode pride Ona. Zagorela, s telesom za naslovnico (moških) revij in z dolgimi plavimi lasmi, ki jih je igrivo zavihtela kakor pes, ki se moker otrese. (Baywatch?)

»Oprosti, žoga mi je po nesreči zletela vate …«
»Je že v redu,« se mu nasmehne. Njena belina zob ga zaslepi še bolj kot njeno zagorelo telo.
»Bi želela na kavo?«

Bil je to začetek poletne romance. Zvečer oba kipita od strasti. Sla je bila vsaj takrat neobvladljiva za oba. (Kakšen vonj ima sla?) Ljubila sta se pod borovci. (Morda tisti lesnat vonj po borovcih, pomešan z vonjem morja.)
Kasneje ni mogla zaspati. Žalostna je razmišljala, kako mu povedati, da že jutri odhaja. (There's no easy way of saying this, but…) Zamolčala mu bo resnico in ga pustila v miru spati. A kaj naj mu podari, kar bi ga lahko vselej spominjalo na njiju in Tisti večer? Kaj bi lahko bilo hkrati trajno in osebno? Nakit bi sigurno izgubil in še nosil ga ne bo. Hlačke? Ne, materialne stvari ne bodo zapolnile njune praznine.
Naslednji dan se je prebudil sam. Z zlomljenim srcem odide v kopalnico. Zave se doživljenjskega darila, kaj mu ga je pustila.
Bil je to herpes.


Ljubila sva se; bil to je čas cveteč,
to bila je vesela vesna,
zdaj ni več, ta čas je preč,
in modra sva oba in resna. 


Josip Murn Aleksandrov - Ljubila sva se

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...