Indija Koromandija

Tam daleč stran,

za devetimi gorami in devetimi gorami,

dežela prelestna leži

s še prelestnejšimi ljudmi.

Ji Indija Koromandija  je ime,

vsakdo slišal zanjo že.

Tu vladata ljubezen in ples,

nikoli in nikdar stres ali interes.

Deželo to naseljujejo zale mladenke vihravih las, in postavni mladeniči, ki skrbijo za svoje ženice, njihove oči pa ne uzrejo ni ene druge.

Tu je vsega v izobilju, mize, preobložene s hrano in jedačo, se kar šibijo pod lastno težo. Dobrosrčni prebivalci pomagajo tistim redkim, ki se znajdejo v stiski, sebičnost sta nadomestili simpatija in apatija.

Podkupljivost iztrebljena že pred črnimi kozami, nevoščljivost – kaj je to?,  v Indiji Koromandiji so še geni izgubili svojo a priori sebičnost. Očitno represorji za gen sebičnosti letajo kar naokoli po zraku, in tako imajo prav vsi dostop do njih. Ali pa se je gen za sebičnost zavedel svoje povezanosti s hudičem in se preselil v drugo deželo.

Patogeni tu napadajo le umetnike – pa saj jim je prav, nepridipravom, saj tako ali tako ničemur ne koristijo. Še najmanj pa državnem proračunu.

Državo vodijo najmodrejši in najsposobnejši, kako pa bi sicer dežela ta obstajala v vsej svoji prelestnosti! Raja (ki pa se tu tako ne imenuje, saj so vsi enakovredni, pravnomočni, sploh pa enakovredni pred zakonom) svoje voditelje zasluženo poveličuje in jim namenja razne dobrine in del od zaslužka. Kako le ne bi, saj so prav oni zaslužni za uspešno organizacijo države, predvsem šolstva. Šolstvo je brezplačno že od pamtiveka, tu študentje ne poznajo finančnih ali drugačnih preprek, za njih pa se grebejo najprijaznejši delodajalci že tekom njihovega študija. Najbolj perspektivno področje je seveda znanost, zato je enormna količina sredstev namenjenih prav odkrivanju zakonitosti življenja. In prav vsakdo je lahko znanstvenik s svojim laboratorijem, opremljenim s najnovejšo tehnologijo.

Tako si voditelji lahko privoščijo izplačila najzaslužnejših nagrad za učinkovitost opravljenega dela in luksuzne izlete v eksotične dežele, pred izleti pa se kajpada cepijo proti njihovi nesnagi. Iz lastnega žepa pa si kupijo celo kavomat za svoje pisarne – da ne bi slučajno oškodovali državnega proračuna, jasno.

***

Ampak koga vendar slepim? Vsi vemo, da tak svet ni obstajal, ne obstaja in žal obstajal ne bo. Zato sam raje sanjarim o drugačnem, boljšem svetu – Mikrosvetu.

 Mikrosvet naseljujejo mikrobi vseh mogočih oblik – koki, spirohete, bacili in njim bolj ali manj podobni. In vsi se imajo še kako radi. Predvsem pa njihove plazmaleme niso prepustne za pokvarjenost in zlo – Luciferja, torej (če ga smem imenovati). Lucifer se je z Mikrosveta že davno tega umaknil, takoj po ločitvi evbakterij in arhej, saj je videl, da mikrobe njegova pokvarjenost ne gane. Neprepustna membrana, kajpada. V slovo jim je zapustil le luciferin, molekulo, s katero si svetijo ponoči, ki pa jim tudi služi v opomin, da se lahko vrne, kadarkoli bodo pač pripravljeni na malo podlosti.

Tu kok nikdar ni ozmerjan z debeluhom, diplokoka s siamskima dvojčkoma in nitast fag z anoreksičnim. Pozimi se vsi zberejo na sankanju po poševnikih, poleti čofotajo po raznovrstnih gojiščih.

Pojma denar ne poznajo. Ne grabijo viška dobrin vsaksebi, jedo, ko so lačni ter pijejo, ko so žejni. Če kdo strada določene aminokisline, mu prijatelj posodi gen za razgradnjo le-te. In to ni le prijatelj v stiski. Tu se namreč pravi prijatelji spoznavajo na zabavah in ne v stiski.

Prav tako ne poznajo pojma sebičnost in si veselo izmenjujejo prefinjene lastnosti na še bolj prefinjene načine. Vsevprek sproščajo feromone, s katerimi prebujajo slo v ostalih mikrobih, nekateri bi jih torej imenovali promiskuitetni, a komu mar, dokler se imajo vsi lepo.

Sex in the air, I don't care, I love the smell of it, veselo prepevajo.