20 misli Rudija Kerševana

Dan se nasmehne tistemu, ki se mu zna nasmehniti.

Veliki ljudje zmorejo skromnost in rastejo na tankih steblih, da se lahko sklonijo k zemlji, ker se zavedajo, da iz nje rastejo.

Ne želim si premagati drugih. Želim si premagati sebe. Telo naj ječi, a duh naj kraljuje.

Za spoznanje, da v življenju malo potrebujemo, moramo veliko žrtvovati.

Neko jutro sonce ni in ni vzšlo. Izza gore, kjer je običajno vzhajalo, se je močno svetlikalo. Odšel sem tja in zagledal sonce, ki je padlo na tla. Tak je videti človek, ki je poln ljubezni, a je nima komu dati.

Jaz sem sam. Tako sam, da bi zaledenela deževna kapljica v poletnem dnevu, če bi zaznala mojo samoto.

Nenehno razmišljanje o stvareh, ki bi jih radi razumeli, ustvarja mogočno reko, polno želja in hotenj po vedeti. Z njo namakamo svoje puščobne pokrajine, na katerih včasih vzklije seme in zraste drevo novih spoznanj.

Kdor misli, da je pamet dar narave, naj še enkrat razmisli.

Opiši tudi drugim svoje potovanje, da bodo spoznali postajo, na kateri čakaš.

So ljudje, ki bi lahko bili bogovi, in ljudje, ki mislijo, da so, a niso niti ljudje.

Veliko bi naredili zase, če bi vsaj za pet minut izstopili in pogledali, kam potujemo.

Obogatimo svoje življenje. Ne s stvarmi, ki imajo vrednost, ampak s stvarmi, ki so vrednota.

Objeti od stvari smo stisnjeni. Objeti od človeka ljubljeni. 

Morda je naša usoda nekje zapisana. Od nas pa je odvisno, kako jo preberemo. 

Kdor drvi k stvarem, prepričan, da ga bodo osrečile, spregleda stvari, brez katerih ne bo nikoli srečen. 

Poskus, da bi iz psa naredili mačko, je uspel nekemu blaznežu, ki je živel v deset milijonskem mestu. Poskus, da bi iz človeka naredili Človeka, traja že od njegovega nastanka, a noče in noče uspeti. 

Vlak, ki se ne ustavi na postaji, ne zapiska, preden zdrvi v predor in se nikoli ne spočije na stranskem tiru, se mi zdi kot sodoben človek; naprava, ki ne ve, kam drvi. 

Vse, kar je v letu ptice, je v srcu človeka, ki ljubi.

Med največje hitrosti spada tista, s katero človek zapre človeku vrata, ko ga ne potrebuje več.

Kdor ne potrebuje nikogar, ne potrebuje niti samega sebe.

Al' prav se piše … #3

Pravilno	Napačno
virusi z RNA oz. DNA (genomom)	RNA virusi, DNA virusi
usedanje, usedlina	vsedanje, vsedlina
mikrotitrska plošča	mikrotiterska, mikrotitracijska plošča
protitelesa proti nečemu	protitelesa za nekaj
eksponencialna (logaritmična) faza	eksponentna (logaritemska) faza
kompetentna celica (celica, zmožna transformacije), kompetenčni geni	kompetenčna celica, kompetentni geni
po Gramu pozitivne (grampozitivne), po Gramu negativne (gramnegativne) bakterije	Po Grammu pozitivne (Gram-pozitivne), po Grammu negativne (Gram-negativne) bakterije
(cito)plazemski	(cito)plazmatski
endoplazemski retikulum	endoplazmatski retikel
matrica (matrična DNA)	matrika (= matem.)
raztopina	rastopina
virulenten (sev, dejavnik)	virulenčen
absorbcija, absorpcija, absorbcijski, absorpcijski	/

Pravopisna določila (Vir: Biokemijski slovar)

napačno	priporočeno	razlaga
5 min inkubacija	5-minutna inkubacija	5 min pomeni 5 minut, ne pa 5 minuten
0.15 mM	0,15 mM	slovenščina uporablja decimalno vejico, ne pike
10% glicerol	10-odstotni glicerol	10% pomeni 10 odstotkov, ne 10-odstotno
obr/min	vrt./min	vrt. je okrajšava za vrtljaje in ni enota v merskem sistemu
gama žarki	žarki gama, g -žarki	za gr. črko g je vezaj; sicer pišemo najprej samostalnik, potem določilo
10 ml steklenička	10 ml-steklenička ali steklenička (10 ml)	brez vezaja pomeni '10 mililitrov steklenička'

Naj dodam, da lahko 10-odstotni glicerol po Slovenskem pravopisu zapišemo krajše tudi kot 10-% glicerol.

Pazi tudi na:

Vse besede s –cit so moškega spola (fagocit, levkocit …).

Prenaša se povzročitelj bolezni in ne bolezen.

Cepimo se proti določeni bolezni in ne proti določenemu virusu, saj se proti neki bolezni cepimo z (oslabljenim) virusom.

Povezave:

Slovenski mikrobiološki slovar

Angleško-slovenski slovar biotehnologije

Virusni mutualizem

Virusom že od samega odkritja pripisujemo same negativne lastnosti, saj so mnogi od njih povzročitelji hudih bolezni (steklina, AIDS, hepatitisi …). Vendar pa je veliko virusov v simbiozi s svojim gostiteljem, ki ni nujno škodljiva za gostitelja – bodisi v mutualističnem (sožitje, pri katerem imajo vsi udeleženci korist), simbiogenem (simbiogen organizem nastane z združitvijo dveh simbiontskih organizmov), komenzalnem (komenzalizem ali priskledništvo je simbioza, ko ima ena od udeleženih vrst korist, druga pa ne koristi ne škode) ali pa antigonističnem (eden od udeležencev ima korist na račun drugega, ki trpi škodo) odnosu. Poznamo tudi pogojni mutualizem, ko ima gostitelj od virusa korist le v določenih razmerah.

Kakšno korist lahko ima gostitelj od virusa? Virusi lahko:

-          atenuirajo (preprečijo) bolezni, ki jih povzročajo drugi patogeni

-          ubijejo tekmece

-          pomagajo pri adaptaciji na hude spremembe v okolju

-          sodelujejo pri kompleksnih interakcijah med več vrstami

Nekateri virusi so postali sestavni del gostitelja v procesu simbiogeneze (združitve dveh simbiontskih entitet v eno), ki naj bi bila tudi način virusne speciacije.

Parazitoidne ose, polidnavirusi in ličinke gosenic

Deli virusne DNA, pomembni za replikacijo polidnavirusov in njihovo sestavljanje, so postali sestavni del genoma os. Nekateri take viruse sploh ne smatrajo več za običajne viruse.

Polidnavirusi v virione vključujejo tudi osine gene, ki se izražajo po tem, ko osa okuži živo ličinko gosenice. S prenosom jajčeca v ličinko se prenesejo tudi virusi, ki izražajo nekatere osine gene, pomembne za preprečitev enkapsulacije jajčeca s strani ličinke, ki bi sicer preprečila nadaljnji razvoj jajčeca. Tako se zaradi virusa osino jajčece v ličinki lahko razvija.

Tulip breaking virus

Tulip breaking virus (TuBV) uvrščamo v družino Potyviridae, ki so filamentozni rastlinski virusi brez ovojnice. Imajo pozitiven linearen enoverižen RNA genom.

Tulip breaking virus (TuBV) povzroča pri tulipanih nastanek značilnih belih in rumenih prog oz. lis na rdečih ali rožnatih tulipanih, zaradi katerih so našim očem še posebej privlačni. One's pain can be another one's pleasure, in tako je tudi pri tulipanih in ljudeh, saj tulipani, okuženi s TuBV, navadno kažejo manjšo živahnost in ne preživijo veliko generacij, saj se slabše propagirajo. To je verjetno razlog, da danes ni potomcev najlepših primerkov tulipanov iz obdobja tulipomanije, npr. sorte Semper Augustus, saj so bili najverjetneje okuženi s tem virusom. TuBV torej ni ravno mutualističen virus. Razlog v nastanku lis tiči v tem, da se TuBV vpleta v sintezo pigmentov in povzroči nastanek lis. Virus se sicer prenaša med rastlinami z listnimi ušmi.

Danes je prodaja inficiranih tulipanov v nekaterih državah celo prepovedana, tulipane z lepimi vzorci pa gojijo s križanjem (razlog za lepe vzorce na cvetnih listih je genetski in ne infekcija s TuBV).

Semper Augustus je kultna sorta tulipanov, ki je bila v času tulipomanije na Nizozemskem (manija, ki se lahko primerja z zlato mrzlico v Kaliforniji) l. 1633 prodana v enem primerku za rekordnih 5500 florinov, znesek, za katerega se je v Amsterdamu dalo kupiti hišo ob kanalu.

Obstaja torej že kaj nekaj odkritih mutualističnih virusov, še več odkritij pa je pred nami, zato bi morali opustiti prepričanje, da so vsi virusi škodljivi. Več primerov mutualističnih virusov si poglejte v članku The good viruses: viral mutualistic symbioses.

Oskarji malo drugače

Največja Hollywoodska noč je že mimo in kipci za najboljše filme za leto 2010 so že podeljeni. Nič nepričakovanega, najboljši film je Kraljev govor, oskarja za glavno moško vlogo si je prislužil Colin Firth, za glavno žensko vlogo pa Natalie Portman.

Bolj kot sama podelitev kipcev pa me je navdušil tale članek. To je ta povezanost znanosti in umetnosti, o kateri govorim, in katere si želim!

Kako dobiti 500 milijonov prijateljev z majhno amigdalo

Znanstveniki so ugotovili, da naj bi bil volumen amigdale – skupka nevronov poleg hipokampusa velikosti mandlja – pozitivno povezan z velikostjo in kompleksnostjo posameznikovega »socialnega omrežja«. Pomagala naj bi nam npr. pri razbiranju čustev na podlagi obrazne mimike posameznika.

Kraljev lizosom

Razlog(i) za jecljanje še vedno ni pojasnjen in je očitno kompleksen. Raziskave na dvojčkih kažejo, da je jecljanje v 60 % podedovano, odkrili pa so tudi prve generične faktorje, povezane z jecljanjem in tako odkrili povezanost med jecljanjem in potovanjem proteinov v lizosom. Najmočneje povezana z jecljanjem je bila mutacija v genu za GlcNAc-fosfotransferazo.

Proteini, namenjeni v lizosom, se morajo procesirati v endoplazmatskem retikulumu in v Golgijevem aparatu, kjer dobijo signal za lizosom, tj. manoza-6-fosfat. GlcNAc-fosfotransferaza je vpletena v prvi stopnji tega transporta.

Avtorica pa se posveti tudi filmoma 127 ur in Črni labod.

Xeroderma pigmentosum

Xeroderma pigmentosum (XP) ali pigmentna kserodermija je redka in huda prirojena bolezen, za katero so značilne pegam podobne pigmentacije, ulkusi kože in hiperkeratoze. Te pojave spremlja atrofija mišic in kože ter teleangiektazije. Na izpostavljeni koži se zgodaj pojavijo rakave bolezni.

Gre za avtosomno recesivno genetsko okvaro, za katero oboli oseba, ki ima mutirana oba alela (različnih genov pri različnih tipih XP), kar se kaže v nezmožnosti popravljanja poškodb v DNA, ki nastopijo zaradi UV sevanja, kot so na primer timinski dimeri. Okvarjeni so namreč geni za encime, ki sodelujejo pri nukleotidnem ekscizijskem popravljanju (NER), torej pri širokem spektru popravljanja poškodb v DNA (tudi poškodb, povzročenih zaradi UV sevanja). XP torej vodi v redukcijo ali inaktivacijo NER popravljalnega mehanizma.

NER popravljalni mehanizem je najbolje preučen pri bakteriji E. coli. Pri tej vrsti je NER imenovan tudi UvrABC sistem (po encimih, vpletenih v ta mehanizem). Poleg eksizijske endonukleaze (ekscinukleaze) UvrABC pri popravljanju sodelujejo še helikaza UvrD, DNA polimeraza I  in DNA ligaza.



Nukleotidno ekscizijsko popravljanje pri E. coli, imenovano tudi UvrABC sistem



Če mutacije prizadenejo protoonkogene ali tumor supresorske gene, lahko to rezultira v nastanku raka. Oboleli za XP imajo tako večjo možnost razvoja kožnega raka.

Bolezen ni ozdravljiva, potrebno je izogibanje sončni svetlobi. Za boleznijo zbolijo tako moški kot ženske vseh ras, pri Japoncih pa naj bi bila stopnja obolelosti za XP šestkrat večja kot pri drugih narodih.

Manj kot 40 % obolelih za XP živi preko 20 let, štirideseta pa dočakajo le tisti z blažjo obliko bolezni.

Nenavadnost in usodnost te bolezni pa privlačita tudi širšo populacijo ljudi. V psihološkem trilerju Vsiljivci iz leta 2001, kjer igra glavno vlogo Nicole Kidman, nastopata otroka, obolela za Xerodermo pigmentosum.  

Bioetični aforizmi

Vednost brez vesti pomeni samo pogubo za dušo.

Rabelais

Naša vest je nad vsakršnim zakonom, vse, kar je zakonito, ni nujno tudi moralno.

Phillipe Barbarin

Če je prizadetost trpljenje, potem je najhujše prav zavračanje zaradi prizadetosti.

Mati Terezija

Kdaj bo znanost postala »mainstream«?!

Dejstvo je, da znanost še vedno ni dovolj približana navadnim ljudem oz. jim je predstavljena v napačni luči. Veliko ljudi si tako znanstvenike zamišlja kot dolgočasne in malo blazne ljudi z velikimi očali, ki živijo za znanost in nimajo zasebnega življenja. Morda so za to krivi filmi, v katerih so znanstveniki povečini neprivlačni blazneži. No, naj vam povem, da se znanstveniki prav nič ne razlikujejo od navadnih ljudi, veselijo pa se tudi ogleda nove Hollywoodske uspešnice. Razlika je morda le v tem, da znanstveniki ne prebavljajo napačnih podatkov, ki jih nekateri znanstveno-fantastični filmi podajajo, in pogrešajo v teh filmih kakšen nov podatek, ki ga prej niso poznali. Predvsem pa so do predstavljenih podatkov skeptični in morebitne dvome kasneje razjasnijo. Problem nastopi pri ljudeh, ki niso znanstveniki in verjamejo na prvo žogo vsem podatkom, tudi tistim napačnim, ki jih znanstvena fantastika podaja. Premalo knjig, še posebej pa filmov, je znanstvenih in fantastičnih, torej se osredotoča na delo in dognanja znanstvenikov in jih skuša približati laiku. Glavni problem je, kako znanstvena dejstva približati laiku. Zgolj naštevanje dejstev je preveč suhoparno in sama znanost je pogosto preveč kompleksna še za same znanstvenike, pa vendar je to mogoče. Primer za to je stvarna literatura, ki je v zadnjem času v porastu s fenomenalnimi avtorji, kot sta Richard Dawkins in Matt Ridley. Vendar pa je to poljudna znanost, ki navaja (sicer zanimiva) dejstva, a vendar laika verjetno ne privači tolikšna količina podatkov in zato po njej redko posegajo, saj moraš biti zanjo vsaj malo podkovan z dejstvi, torej osnovami biologije.

Drug način, ki še ni tako razširjen, je ustvarjanje del (filmov, proze, objav na spletu ipd.), kjer se prepletata znanost in fantastika, vendar ne toliko v izmišljenem, znanstveno-fantastičnem načinu. Taka dela (lahko) vsebujejo tudi nerealne zaplete in stvari, pa vendar ne podajajo povsem nerealnih stvari, kot je ta, da bi klonirali Shwarzeneggerja v šestih dneh ali obudili zamrznjenega človeka (oglejte si članek Filmi, ki jim znanstveniki namenijo le pomilujoč nasmešek).Veliko izumov iz znanstveno-fantastičnih filmov je skozi čas postalo realnost in taki filmi imajo neko vrednost tudi v znanosti (so navdih za znanstvenike). Vendar pa prevladujejo znanstveno-fantastični filmi, ki vsebujejo nerealne zaplete in podajajo napačne podatke – taki filmi lahko laika prepričajo v napačno mišljenje. Je res možno kloniranje človeka v treh dneh? Si res želimo filmov, ki poznana dejstva predstavijo napačno ali na zavajajoč način? Nasa je tako morala postaviti stran, ki razbija mite, predstavljene v takih znanstveno-fantastičnih filmih.

»Pa saj je poanta znanstvene fantastike v tem, da je izmišljena in nerealna!« bi se oglasili nekateri. Seveda moramo znanstveni fantastiki prepustiti umetniško svobodo, pa vendar si želim uspešnic, ki bi temeljile na dejstvih in te naučile nekaj novega. Koliko piscev mikrobioloških romanov obstaja danes? Kakšna roka? Nobena? Zakaj ne posnamejo filma, kjer bi čudovita Meryl Streep igrala mikrobiologinjo, ki odkrije cepivo proti virusu HIV? Ali pa film, kjer bi se Brad Pitt prelevil v Louisa Pasteurja in odkril cepivo za steklino? Taki filmi bi širili znanost med širše množice in širili obzorja tako znanstvenikom kot neznanstvenikom! Morda je to način, da bi naravoslovje privabilo nove študente in bi tako dobili nove znanstvenike.

Pri znanstveno-fantastičnih delih bi bilo potrebno sodelovanje ustvarjalcev in znanstvenikov ali pa bi se znanstveniki lahko preizkusili pri ustvarjanju tovrstnih del. O takih težavah govori tudi tale video, odličen diskurz o popularni znanosti (Experiments with the Imagination).

The Story of Louis Pasteur je ameriški biografski film iz leta 1936 in dobitnik dveh oskarjev.