Svetlana Makarovič – Kukavica

Kukavica mi zakukala

v sivem svitu pri sivem studencu

pri sivem studencu na sivem drevcu

nakukala meni sivo leto,

sivo meni leto prekleto,

leto prekleto, za sedem let grenko.

Pot bo čez kačja polja vodila.

Na nebu bodo tri sonca žgala.        

Ti boš na svetu sama ostala.

Polja pa bodo sam pelin rodila.

Kdaj se pelinovo cvetje zmedi

v židke in bridke kaplje strdi,

kdaj se pelinovo leto konča,

ti boš pa romala, ti boš hodila,

dolgo boš romala, nikdar prišla.

Nikoli nikdar, desetnica.

Svetlana Makarovič

Rudyard Kipling – Six Honest Serving Men

I KEEP six honest serving-men

(They taught me all I knew);

Their names are What and Why and When 

And How and Where and Who.

I send them over land and sea,

I send them east and west;

But after they have worked for me,

I give them all a rest.

I let them rest from nine till five,

For I am busy then,

As well as breakfast, lunch, and tea,

For they are hungry men.

But different folk have different views; 

I know a person small-

She keeps ten million serving-men,

Who get no rest at all!

She sends'em abroad on her own affairs,

From the second she opens her eyes-

One million Hows, two million Wheres,

And seven million Whys!

The Elephant's Child 

Rudyard Kipling (1865–1936)

France Prešeren – Pevcu

Kdo zná

noč temno razjásnit', ki tare duha!

Kdo vé

kragulja odgnati, ki kljuje srce

od zora do mraka, od mraka do dne!

Kdo učí

Izbrisat' 'z spomina nekdanje dni,

brezup prihodnjih oduzét spred oči,

praznôti ubežáti, ki zdánje morí!

Kako

bit óčeš poet in ti pretežkó

je v prsih nosít' al' pekel, al' nebo!

Stanú

se svojega spomni, tŕpi brez miru! 

France Prešeren

(1800–1849)

Janez Menart – Jaz

Pred ogledalom nem stojim

in v tujca pred seboj strmim.

Kot da zrem prvič ta obraz,

vprašujem ga: Si ti res jaz?

Zamišljeno me zro oči

in vprašajo: Sem jaz res ti?

In trezno pravi mu moj jaz:

Jaz nisem ti, ti nisi jaz;

jaz sem le jaz, ki se mi zdi;

in ti si jaz le za ljudi;

a pravi jaz je dan za dnem

uganka meni in ljudem.

Janez Menart

(1929–2004)

Simon Gregorčič – Ti meni svetlo sonce

Ti meni svetlo sonce,

a jaz sem mesec tvoj,

od tebe luč dobivam,

od tebe ogenj svoj.

Ko tvoja luč mi sije,

svetal mi je obraz,

ko žar mi tvoj zatone,

obda me mrak in mraz.

Za tabo vedno vije

se misli mojih poti,

začaran duh spremljuje

te vedno in povsod!

Neznanska moč me vleče

do tebe, sladka stvar –

doseči pa ne morem

nikdar te, oh, nikdar!

Simon Gregorčič
(1844–1906)

Svetlana Makarovič – V tem mrazu

Tovarniški dimnik v jutranji megli,

na njem kar na lepem škopnik sedi

v tem mrazu.

Mi smo drug drugemu tako naredili,

da se med sabo ne poznamo več

v tem mrazu.

Od časa do časa kdo koga umori

ali pa kakšnega novega zaplodi

v tem mrazu.

Škopnik vsem dobro jutro želi,

prelepo piska na človeško kost

v tem mrazu.

Pa to še ni tako hudo,

da ne bi lahko še huje bilo

v tem mrazu.

Alojz Ihan – V polsnu

Ljubezen se vedno dogaja v polsnu
zato zaljubljenci priprejo oči, ko se uzrejo
tisti drobni gib, neopazno povabilo
v najlepšo in najbolj varovano sobano sveta
v kateri so vsi pomeni spremenjeni
za tista dva, ki drug za drugega pripreta oči
in se povabita v polsen
zato ljubezni nemoteno rastejo
sredi najhujših vojn, trgovskih kriz in norosti
ker en sam droben gib vse spremeni
ta neopazna, skrita čarovnija
brez katere ne bi bilo nadaljevanja sveta
niti upanja za angele, da poselijo druge planete in zvezde
Zaradi te čarovnije celo na Kitajskem ni prave gneče
ker en sam droben gib razširi skrito jaso v neskončno stepo
in je po steblu ene same rože mogoče splezati
vse do neskončnega neba.

Vodnjak mladosti

Meni ura teče hitreje kot tebi,

pa čeprav si ti bolj strupena od mene.

Od silne vzhičenosti me je

prevzela mrzlica Q –

pa kaj bi ti vedela!,

ko je edina mrzlica, ki tebe spopade,

nakupovalna.

Pohlepno kupuješ sekvence vseh nas malih

in ti sploh ni mar, da je sekvenciranje

predrago za vsak dan.

Pa res moraš vedeti vse o vsem?

Ura teče, nič ne reče –

moji telomeri se vztrajno krajšajo,

ti pa piješ iz vodnjaka mladosti

in nazdravljaš sama samcata

na večno mladost. 

Josip Murn - Aleksandrov – Usoda

Na zemlji noč leži,
v vrhovih hrast ječi,
razbij se, noč, gozd, daj poti,
na poti popotnik stoji!...

Čudež se ne zgodi,
čudež sam - to si ti!
Pride žalost pa se ji odkrij,
obup pride - hej, na upanje pij!

France Prešeren – Mornar

Nezvesta! bodi zdrava,

čolníč po mene plava,

na barko kliče strel;

po zemlji varno hôdi,

moj up je šel po vodi,

mi drug te je prevzel.

Pri Bogi sem obljubil,

de préd bom dušo zgubil,

ko nehal te ljubít,

si z desno v desno segla,

pri Bogi si prisegla,

mi vedno zvesta bit'.

Morjá široka cesta

peljala me je v mesta,

kjer lepe deklice;

obrazov njih lepota,

sneg beli njih života

zmotila nista me.

Spet so se jadra bele

od južnih sap napele,

prinesle me nazaj;

dekleta mojga ženo

sem najdel poročeno –

prestal sam Bog ve kaj!

Le jadra spet napnimo,

valovam se zročimo,

kak je čistó morjé!

Kaj njemu upat smemo,

mornarji dobro vemo;

dekletam kaj – kdo ve?

Ne stráši moč viharja,

ne grom valov mornarja,

se smrti ne boji.

Spomin v potopu mine,

ljubezni bolečine

vsak dan spet oživi!

Po morji barka plava,

nezvesta, bodi zdrava,

sto tebi sreč želim!

Po zemlji srečno hôdi;

moj up je šel po vodi,

le jadrajmo za njim!

Pierre-Auguste Renoir – Deček v mornarski opravi (Portret Roberta Nunesa)
Leto: 1883
Umetniška smer: impresionizem
Tehnika: olje na platno
 Lokacija: The Barnes Foundation, Lower Merion, Pensilvanija

Hvalnica tihosti

Tiha žena je pri morju stala,

tam na roke sekvence primerjála.

Sekvence, vendar sekvenator.

Ta C se cinično vrine kamor koli in se deaminira.

Potem pa išči tranzicije, če znaš.

Tiha žena, glasne misli.

Tiha žena bregove dere.

Svetlana Makarovič – Odštevanka

Rdeče češnje rada jem,
črne pa še rajši.
rada grem s poti ljudem,
vsako leto rajši.
so na pragu stali, češnje preštevali,
te so moje, te so tvoje, te so pa njegove.

Rada gledam rdeči mak,
pa črnega še rajši.
rada imam temo in mrak,
vsako leto rajši.
so na pragu stali,
življenja preštevali,
ta so moja, ta so tvoja, ta so pa njegova.

Rada pojem pesmice,
psujem pa še rajši.
rada tudi kar molčim,
vsako leto rajši.
so na pragu stali,
mrliče preštevali,
ti so moji, ti so tvoji, ti so pa njegovi.

Svetlana Makarovič

Cvetni prah češnje (Prunus yedoensis), posnet z vrstičnim
elektronskim mikroskopom.  Vir

Rdeče češnje rada jem,
črne pa še rajši,
v šolo tudi rada grem,
vsako leto rajši.

Tu nam prostor dajte
za naše mlade dame,
da bo sijalo sončece
na naše mlado srčece.

Ti si lepa, ti si lepa,
ti si pa najlepša.

(slovenska narodna)

Svetlana Makarovič – Besede

Na svetu smo že milijone let, 

zmetali v veter nešteto besed 

in vsak, kdor se na svet rodi, 

od zibelke do groba govori – besede, 

porabi milijarde besedi, 

nič čudnega, če se nam kdaj zazdi, 

da smo si že vse povedali, 

razen tistih, najbolj pravih reči, 

ki se sploh ne dajo povedati. 

Vrstijo se vojne in blagostanja, 

pa mirni časi pa nova klanja, 

pa nove besede pa nove laži, 

pa novi in novi govorniki:

namesto resnice – beseda zanjo,

namesto ljubezni – beseda zanjo, 

se mar da z besedo nasititi 

sestradane ljudi, 

se mar da z besedo obvezati 

rano, ki krvavi?

Na svetu smo že milijone let, 

nabralo se nam je preveč besed, 

a najboljše so zamolčane, 

najglasnejše najbolj skurbane, 

prav malo se da povedati,

povedati z besedami –

in kaj so ti milijoni let? 

Navaden kabaret, 

navaden kabaret obrabljenih besed.

Tone Pavček – Svet

Na svetu si, da gledaš sonce.

Na svetu si, da greš za soncem.

Na svetu si, da sam si sonce

in da s sveta odganjaš – sence.

Tone Pavček

(1928–2011)

Svetlana Makarovič – Tujci

I

Za svojimi vrati čutim

stopinje sovražnih tujcev.

Moja hiša je iz tenkih rož,

iz vrabčjega perja in metuljih kril,

okna so na stežaj odprta

dobremu vetru in soncu.

In vrata, vrata so iz divje trte

narahlo narahlo spletena.

Za njimi se množijo prihuljene stopinje.

Sovražijo me zaradi cvetne čaše,

ki legam vanjo vsak večer.

Bližajo se. V meni vztepetava

kot grlica. Nihče me ne bo branil.

II

To noč je osteklenel jok

v oster črn prod,

to noč sem porezala besedam svetle peruti

in jih zaprla v nizko hišo molka.

Pred vhod je legla dolga zver.

To noč sem dobila trde, gladke oči.

V zraku krožijo iztrgana peresa.

Tišina se krči.

Tu sem. Krik mi narašča v dlaneh.

III

Ostanem na svojem prostoru,

z veliko sliko sonca za očmi,

nikamor naslonjena. Ostanem kljub sencam,

ki so me hotele pregnati z jase.

Jesen je, jaz pa varujem sončno sliko

za svojo zdravo, grenko mislijo.

Ne, ptice, ne odidem.

Niti za korak. Mirna kot drevo bom čakala,

da se spustijo name snežne peruti.

Pusti me, jočem

Pusti me, jočem,

zdaj zame ni več pomoči,

zakaj kdor ljubi vse,

zanj roža na tem svetu

ne vzcveti.

Žalostinka za vsem dobrim

v ljudeh, ki prešlo je v prah.

Žalospev za izgubljenimi leti

zdaj odmeva v duši moji.

Zapoj mi, o taščica

krvavo rdeča, bleščeča,

pesem to srce parajočo.

Lacrimoso, lamentoso, largo.

France Prešeren – Kadar previdi učenost zdravnika

Kadar previdi učenost zdravnika,

de smrti odvrníti ni mogoče,

ne brani jest in piti mu, kar hoče,

z grenkotami ne sili več bolnika.

Ko je viharjov sila prevelika,

togota njih se potolážit noče,

kamor val žene čoln, obupajoče

leteti ga pusté roké brodnika.

Ne bom več tebe pil, solz grenka kupa!

Pogledi, misli in željé goreče!

vam próstost dam, ker zdravja nimam upa:

hodíte, kamor vedno sla vas vleče,

vpijanite od sladkega se strupa,

ki mi razdjál srce bo hrepeneče.

Tomaž Šalamun – Bog

Jaz

zahtevam

brezpogojno

ljubezen

in

popolno

svobodo.

Zato

sem

strašen.

Bipolarna motnja

Na trenutke se mi vse sfiži,

DNA preklopi iz B- v Z-konfiguracijo,

naraste moj dipolni moment,

beljakovina se zvije v prion,

PrP^Sc, PrP^Sc.

Včasih sem psihrofilen,

večino časa termofilen.

Ne želim biti nevtrofilen,

hoditi po trnovi poti—

to je moj križ!

Ko hočem postati hipertermofil,

stočem od opeklin.

Nekateri so pač bolj za vroče kot drugi.

Hsp, Hsp — in Marilyn Monroe.

Tone Pavček – Popotnik

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

a v sebi - do rdečice

čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič

do krova in pravega kova

poskusi

vnovič

in zopet

in znova. 

Tone Pavček

(1928–2011)