Kdaj bo znanost postala »mainstream«?!

Dejstvo je, da znanost še vedno ni dovolj približana navadnim ljudem oz. jim je predstavljena v napačni luči. Veliko ljudi si tako znanstvenike zamišlja kot dolgočasne in malo blazne ljudi z velikimi očali, ki živijo za znanost in nimajo zasebnega življenja. Morda so za to krivi filmi, v katerih so znanstveniki povečini neprivlačni blazneži. No, naj vam povem, da se znanstveniki prav nič ne razlikujejo od navadnih ljudi, veselijo pa se tudi ogleda nove Hollywoodske uspešnice. Razlika je morda le v tem, da znanstveniki ne prebavljajo napačnih podatkov, ki jih nekateri znanstveno-fantastični filmi podajajo, in pogrešajo v teh filmih kakšen nov podatek, ki ga prej niso poznali. Predvsem pa so do predstavljenih podatkov skeptični in morebitne dvome kasneje razjasnijo. Problem nastopi pri ljudeh, ki niso znanstveniki in verjamejo na prvo žogo vsem podatkom, tudi tistim napačnim, ki jih znanstvena fantastika podaja. Premalo knjig, še posebej pa filmov, je znanstvenih in fantastičnih, torej se osredotoča na delo in dognanja znanstvenikov in jih skuša približati laiku. Glavni problem je, kako znanstvena dejstva približati laiku. Zgolj naštevanje dejstev je preveč suhoparno in sama znanost je pogosto preveč kompleksna še za same znanstvenike, pa vendar je to mogoče. Primer za to je stvarna literatura, ki je v zadnjem času v porastu s fenomenalnimi avtorji, kot sta Richard Dawkins in Matt Ridley. Vendar pa je to poljudna znanost, ki navaja (sicer zanimiva) dejstva, a vendar laika verjetno ne privači tolikšna količina podatkov in zato po njej redko posegajo, saj moraš biti zanjo vsaj malo podkovan z dejstvi, torej osnovami biologije.

Drug način, ki še ni tako razširjen, je ustvarjanje del (filmov, proze, objav na spletu ipd.), kjer se prepletata znanost in fantastika, vendar ne toliko v izmišljenem, znanstveno-fantastičnem načinu. Taka dela (lahko) vsebujejo tudi nerealne zaplete in stvari, pa vendar ne podajajo povsem nerealnih stvari, kot je ta, da bi klonirali Shwarzeneggerja v šestih dneh ali obudili zamrznjenega človeka (oglejte si članek Filmi, ki jim znanstveniki namenijo le pomilujoč nasmešek).Veliko izumov iz znanstveno-fantastičnih filmov je skozi čas postalo realnost in taki filmi imajo neko vrednost tudi v znanosti (so navdih za znanstvenike). Vendar pa prevladujejo znanstveno-fantastični filmi, ki vsebujejo nerealne zaplete in podajajo napačne podatke – taki filmi lahko laika prepričajo v napačno mišljenje. Je res možno kloniranje človeka v treh dneh? Si res želimo filmov, ki poznana dejstva predstavijo napačno ali na zavajajoč način? Nasa je tako morala postaviti stran, ki razbija mite, predstavljene v takih znanstveno-fantastičnih filmih.

»Pa saj je poanta znanstvene fantastike v tem, da je izmišljena in nerealna!« bi se oglasili nekateri. Seveda moramo znanstveni fantastiki prepustiti umetniško svobodo, pa vendar si želim uspešnic, ki bi temeljile na dejstvih in te naučile nekaj novega. Koliko piscev mikrobioloških romanov obstaja danes? Kakšna roka? Nobena? Zakaj ne posnamejo filma, kjer bi čudovita Meryl Streep igrala mikrobiologinjo, ki odkrije cepivo proti virusu HIV? Ali pa film, kjer bi se Brad Pitt prelevil v Louisa Pasteurja in odkril cepivo za steklino? Taki filmi bi širili znanost med širše množice in širili obzorja tako znanstvenikom kot neznanstvenikom! Morda je to način, da bi naravoslovje privabilo nove študente in bi tako dobili nove znanstvenike.

Pri znanstveno-fantastičnih delih bi bilo potrebno sodelovanje ustvarjalcev in znanstvenikov ali pa bi se znanstveniki lahko preizkusili pri ustvarjanju tovrstnih del. O takih težavah govori tudi tale video, odličen diskurz o popularni znanosti (Experiments with the Imagination).

The Story of Louis Pasteur je ameriški biografski film iz leta 1936 in dobitnik dveh oskarjev.