nedelja, 25. december 2011

Vesel božič in srečno novo leto!

Vesele božične praznike in vse najboljše v novem letu želim vsem mojim bralcem!
Prisluhnite geeky božični pesmi ameb.


Single cells, single cells,
See how they divide!
There was one on Christmas Day
But now they’ve multiplied!

Single cells, single cells,
Nothing much to do!
But sit around in a petri dish
Dividing into two!

sreda, 07. december 2011

Svetlana Makarovič – Besede

Na svetu smo že milijone let, 
zmetali v veter nešteto besed 
in vsak, kdor se na svet rodi, 
od zibelke do groba govori – besede, 
porabi milijarde besedi, 
nič čudnega, če se nam kdaj zazdi, 
da smo si že vse povedali, 
razen tistih, najbolj pravih reči, 
ki se sploh ne dajo povedati. 
Vrstijo se vojne in blagostanja, 
pa mirni časi pa nova klanja, 
pa nove besede pa nove laži, 
pa novi in novi govorniki:
namesto resnice – beseda zanjo,
namesto ljubezni – beseda zanjo, 
se mar da z besedo nasititi 
sestradane ljudi, 
se mar da z besedo obvezati 
rano, ki krvavi?
Na svetu smo že milijone let, 
nabralo se nam je preveč besed, 
a najboljše so zamolčane, 
najglasnejše najbolj skurbane, 
prav malo se da povedati,
povedati z besedami –
in kaj so ti milijoni let? 
Navaden kabaret, 
navaden kabaret obrabljenih besed.

torek, 06. december 2011

Tone Pavček – Svet


Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.

Tone Pavček
(1928–2011)

nedelja, 04. december 2011

Svetlana Makarovič – Tujci

I

Za svojimi vrati čutim
stopinje sovražnih tujcev.
Moja hiša je iz tenkih rož,
iz vrabčjega perja in metuljih kril,
okna so na stežaj odprta
dobremu vetru in soncu.
In vrata, vrata so iz divje trte
narahlo narahlo spletena.
Za njimi se množijo prihuljene stopinje.
Sovražijo me zaradi cvetne čaše,
ki legam vanjo vsak večer.
Bližajo se. V meni vztepetava
kot grlica. Nihče me ne bo branil.

II

To noč je osteklenel jok
v oster črn prod,
to noč sem porezala besedam svetle peruti
in jih zaprla v nizko hišo molka.
Pred vhod je legla dolga zver.
To noč sem dobila trde, gladke oči.
V zraku krožijo iztrgana peresa.
Tišina se krči.
Tu sem. Krik mi narašča v dlaneh.

III

Ostanem na svojem prostoru,
z veliko sliko sonca za očmi,
nikamor naslonjena. Ostanem kljub sencam,
ki so me hotele pregnati z jase.
Jesen je, jaz pa varujem sončno sliko
za svojo zdravo, grenko mislijo.
Ne, ptice, ne odidem.
Niti za korak. Mirna kot drevo bom čakala,
da se spustijo name snežne peruti.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...